Nova dodana vrednost slovenskih inženirjev

05 okt 2021

Biti inženir in biti v središču ustvarjalnosti je res navdušujoče. Videti svoje delo, kako omogoča izboljšave vsakodnevnega življenja, je izjemno.

Leta 1988 se je zaprl rudnik živega srebra v Idriji. Na svojem vrhuncu je rudnik prispeval 5 % dohodkov habsburške monarhije, ki je bila seveda tiste čase večja kot kasnejša Avstro-Ogrska. Kaj je poleg delavnih rudarjev omogočalo delovanje rudnika s 700 kilometri rovov, 382 metrov pod površjem zemlje (Idrija ima nadmorsko višino okoli 340 metrov), da je v skoraj nemogočih razmerah zaradi vdorov vode in pomanjkanja lesa deloval dolga stoletja? Inženirstvo jim je dalo klavže za zbiranje lesa in kamšt za vodno črpalko, ter mnoge druge naprave, postopke in stroje. Gre prav za tisto inženirstvo, ki je bilo takrat še vedno obrt in ne znanost kot jo poznamo danes.Tudi kasneje je bilo podobno. V ljubljanski strojni tovarni Tönnies so skrbno doprinašali tedanjemu BDP. Inženirsko znanje je bilo lokalno, slovensko. Kasneje se je tovarna preoblikovala v Strojne tovarne in livarne ter postala zametek Litostroja.

Je danes drugače? Večino slovenskega BDP predstavlja izvoz, ki temelji na izdelkih. Ti so konkurenčni na svetovnem trgu, naredili pa so jih slovenski inženirji. Konkurenčnost pa ni prišla sama od sebe. Zanjo je potrebno znanje in trdo delo, s katerimi ustvarjamo izdelke z dovolj veliko vrednostjo, da so zanimivi za kupce. Inženirstvo pa v celotni družbi ustvarja novo vrednost in je tudi zato eden od temeljev njene ekonomske uspešnosti. Inženirji so namreč tisti ljudje, ki tehnologije ne samo uporabljajo, ampak jih razvijajo in komercializirajo. Samo inženirstvo, ki je sposobno postaviti prvenstvo na svojem področju, ustvarja dovolj veliko vrednost, ki ji potem prisluhnejo najzahtevnejši trgi in kupci.

Kje pa je danes slovensko inženirstvo? Po eni strani se sooča z neslutenimi razsežnostmi digitalizacije družbe in zelene preobrazbe, ki sta verjetno eni izmed največjih priložnosti v zgodovini človeštva. Istočasno pa lahko pademo v nazadovanje, če ne bomo držali koraka z najboljšimi. Inženirstvo ima sicer lažje pogoje za delovanje kot v času, ko je bil postavljen idrijski kamšt, saj se lahko inženirji izobražujejo doma in jim ni potrebno po znanje na Dunaj ali v Prago. Digitalizacija in zelena preobrazba tako predstavljata izjemno priložnost, ampak hkrati izziv. Potrebno je namreč preobraziti znanja obstoječih inženirjev in jim dodati nova. Meje med inženirskimi disciplinami se namreč počasi, a vztrajno podirajo, multidisciplinarnost postaja vsakodnevna resničnost. Zelo verjetno bo potrebno sistematično zagotoviti vseživljenjsko učenje obstoječih inženirjev v različnih disciplinah. To je izjemna priložnost za naš izobraževalni sistem. Morda priložnost za podiplomsko dodatno izobraževanje inženirjev.

Pa je sploh dovolj takšnih, ki se odločijo za ta zahteven poklic ustvarjalca novosti? Verjetno se premalo zavedamo vrednosti inženirjev v družbi. V osnovni šoli je med izbirnimi predmeti le malokateri naravosloven, kaj šele neposredno povezan z inženirstvom. Osnovnošolci sploh ne spoznajo inženirske opcije, če niso njihovi bližnji med inženirji. To se nekako preslikuje v gimnazije in srednje šole, kjer so okno v inženirstvo matematika, fizika, kemija. Ampak, ali so ti predmeti dovolj zanimivo predstavljeni, da privabijo mlade v STEM (znanost, tehnologija, inženirstvo, matematika) poklice?

Ker biti inženir in biti v srži ustvarjalnosti je res navdušujoče. Videti svoje delo, kako omogoča izboljšave našega vsakodnevnega življenja, je res izjemno. Tudi multidisciplinarnost, inženirstvo prihodnosti, je neskončno zanimivo in izjemna priložnost. Nekaj kar je bila še včeraj zadeva prihodnosti, na primer Industrija 4.0, je danes vsakdanjik in v veliko primerih ni več vir konkurenčne prednosti. Tudi poslovni modeli se vse bolj prepletajo z izdelki, tako inženirji vse bolj potrebujejo tudi poslovna znanja.

V iniciativi Inženirke in inženirji bomo! se seveda trudimo prižgati inženirsko iskro pri čim več mladih in jih navdušiti nad znanostjo, tehniko, inženirstvom in naravoslovjem. Prihodnja dodana vrednost namreč temelji na znanju, iznajdljivosti, obvladovanju podatkov in seveda raznolikosti ter multidisciplinarnosti. Z iniciativo bi radi približali te poklice ne samo fantom, ampak tudi dekletom.

V avtomobilu prihodnosti vam bo dolgčas, ker bo samovozen. Zato bo vaše vozilo imelo poudarek na zabavi. Za to pa so potrebna malce drugačna znanja kot so jih v avtomobilski industriji uporabljali doslej. Tudi to je izziv in priložnost za vse nas, družbo in inženirje. In seveda za novo dodano vrednost.

Napisal: dr. Miha Bobič, vodja poslovne enote daljinska energetika v podjetju Danfoss Trata in predsednik iniciative Inženirke in inženirji bomo!

Članek je objavljen tudi na www.delo.si